Zamisel o ustanovitvi Rdečega križa se ni rodila čez noč. Šele ustrezen družbeno-zgodovinski kontekst je dopustil uveljavljanje in širjenje človekoljubnih idej ter vrednot, kar je lahko odprlo pot razvoju drugačnih odnosov na vseh ravneh: med ljudmi, posameznimi državami pa vse do današnjih mednarodnih razsežnosti. Žal sta šele zadnji svetovni vojni s svojimi strašljivimi izkušnjami omogočili uresničevanje zamisli pionirjev človekoljubnih organizacij Jelene Pavlovne, Florence Nightingale in Henrya Dunanta. Potem, ko je v najširšo družbeno zavest prodrlo spoznanje, da ne obvladujejo medčloveških odnosov zgolj nezaupljivost, tekmovalnost ali sovražnost, ampak da smo ljudje tudi sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati sočloveku, se je lahko začela uresničevati zamisel o stalnem nudenju pomoči ranjenim vojakom, bodisi "naše" kakor tudi nasprotnikove strani.
 

Nastanek gibanja Rdečega križa je spodbudila objava knjige Spomini na Solferino, v kateri je Dunant opisal grozljive izkušnje iz bitke z imenom po kraju Solferino, kjer so bili leta 1859 krvavi boji med avstrijskimi in francosko-sardinskimi vojaškimi enotami. Leta 1863 so v Ženevi pripravili konferenco, kjer se je rodila pobuda, da bi poljske bolnišnice med vojno razglasili za nevtralne. To naj bi v praksi pomenilo, da niso podvržene vojaškim napadom; takšno načelo pa naj bi veljalo tudi za vojaško zdravstveno osebje, prostovoljce pri zagotavljanju pomoči in same ranjence.

Henry Dunant

Samo tri leta od začetkov gibanja (leta 1866) je bilo tudi na naših tleh, na tedanjem Kranjskem ustanovljeno Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, vdovam in otrokom. Torej smo nedavno, leta 2006, praznovali 140-letnico delovanja Rdečega križa na Slovenskem. Z ustanovitvijo tedanjega društva, predhodnika Rdečega križa smo še očitneje postali del evropske kulture v najširšem pomenu besede, humani medsebojni odnosi pa del naše kulture, na kar smo vsi, ki delujemo v vrstah Rdečega križa Slovenije, danes lahko še kako ponosni!
 

Pomembni dogodki in letnice za razvoj gibanja Rdečega križa na Slovenskem:

1879: ustanovitev moškega društva Domoljubno pomožno društvo deželno na Krajnskem,

1902: združitev ženskega in moškega društva,

1918: prekinitev zveze z avstrijskim Rdečim križem in ustanovitev Slovenskega Rdečega križa,

1921: kraljevska vlada v Beogradu sprejme odločbo o delovanju RKS v kraljevini SHS,

1929: po slovenskem ozemlju se ustanavljajo krajevni odbori Rdečega križa, ki jih vodijo ljudje slovenske narodnosti.

1941: društva RK so razpuščena, okupator ustanavlja svoja društva RK,

1944: v Gradacu v Beli Krajini je ustanovni zbor obnove RKS, po vojni se RKS vključi v organizacijo RK Jugoslavije, ki deluje do leta 1991, ko se po razglasitvi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije osamosvoji ter odtlej deluje kot samostojni Rdeči križ Slovenije,

1993: Mednarodna organizacija Rdečega križa (MORK) prizna RKS kot samostojno in enakopravno članico mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca.
 

V obdobju II. svetovne vojne je RK deloval po zahtevah okupatorja, vendar je bilo mnogo aktivistov "zaradi suma na Nemčiji sovražno delovanje in sodelovanje z Osvobodilno fronto" aretiranih in poslanih v taborišča, kjer jih je večina umrla. Posledica takšnih razmer je bila ponovna vzpostavitev slovenskega Rdečega križa; ustanovni zbor je bil na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini, v Gradacu 18. junija 1944, prvi predsednik pa je postal dr. Drago Marušič, nekdanji ban in minister SNOS. Ob tem je, denimo, zanimiv podatek, da je glavni odbor 11. septembra 1944 o ustanovitvi Rdečega križa Slovenije obvestil Ligo društev Rdečega križa v Ženevi, kar kaže na visoko stopnjo njegove avtonomnosti, ne glede na to, da smo bili federalni del Rdečega križa Jugoslavije. Tako je RKS deloval do odcepitve Slovenije od nekdanje SFRJ leta 1992. Le slabo leto zatem je mednarodna organizacija Rdečega križa (MORK) naše človekoljubno gibanje priznala in s tem tudi sprejela kot enakovrednega, novega člana mednarodnega Rdečega križa ter Rdečega polmeseca.